Znanje, ki izginja
Znanje o izdelovanju čevljev je prehajalo iz roda v rod ter od mojstrov na pomočnike in vajence. Nepismenost rokodelcev je bila dolgo ena glavnih ovir za povečanje kakovosti izdelkov. Izobraževanje rokodelcev v Tržiču se je začelo z nedeljsko ponavljalno šolo, predhodnico vajenske šole Tržič, ki je začela delovati že v prvi polovici 19. stoletja. Obvezno so jo morali obiskovati vsi tržiški rokodelski vajenci.
Razvoj obrti in industrije je zahteval višjo izobrazbo za vedno več vajencev, zato je bila leta 1882 v Tržiču ustanovljena Obrtno nadaljevalna šola. Naslednji prelom v izobraževanju čevljarjev je prineslo leto 1959, ko so obutvene tovarne Peko, Planika in Alpina v Kranju ustanovile Tehniško čevljarsko šolo, ki se je leta 1969 pridružila Tekstilnemu centru. Šolanje je bilo sprva omogočeno le na predlog podjetij, in sicer tistim, ki so pred tem končali poklicno šolo, so pokazali zanimanje in so dosegali dobre rezultate pri svojem delu. To se je spremenilo po letu 1968, ko se je začelo izobraževanje čevljarjev takoj po končani osnovni šoli.
Leta 1972 je bila ustanovljena Šola za čevljarske delavce v Kranju, ki se je pozneje preimenovala v Srednjo tekstilno, obutveno in gumarsko šolo Kranj. Ta je po letu 1982 nadaljevala tudi delo ukinjenega čevljarskega šolskega centra, ki je od leta 1949 deloval v Žireh.
Globalizacija, industrializacija in drugi družbeni tokovi so v naše kraje prinesli poceni obutev iz tujine, kar je povzročilo počasen zaton proizvodnje čevljev na domačih tleh in posledično zmanjšanje zanimanja za čevljarski poklic. Izobraževanje čevljarjev se je v Sloveniji končalo s šolskim letom 2003/2004.