IVAN VAVPOTIČ: VOŠĆILNICA OČETU ZA GOD./KAMNIK/, 24.6.1885

Odlični slovenski slikar Ivan Vavpotič (1877-1943) je voščilnico verjetno narisal in napisal v Kamniku, kjer je preživljal zgodnje otroštvo. Leta 1885, ko je štel komaj osem let, je očetu voščil za god s prelepo kupljeno tiskano voščilnico. Voščilnica ni bila skromna, saj jo je krasil zlat potisk in živahne barve. Ne vemo, ali jo je izbral in kupil sam, ali pa jo je morda kupil nekdo od odraslih in mu prišepnil, naj vanjo vpiše voščilo. Domišljija prisrčne in neposredne otroške duše je naredila svoje in svinčnik je zaplesal po nepotiskanem delu papirja. Tako lahko še danes občudujemo še nekoliko okorno narisanega možaka (očeta), ki z lopato okopava drevesce, medtem ko z dveh mlajev plapolata napisa Zdravje in Zadovoljnost. To sta hkrati tudi edini slovenski besedi, kajti besedilo voščila je Jean V. (kot se je podpisal) napisal v nemščini in v za osemletnika vzorni gotici. Mlado drevesce (Ivan) se vrtnarju (očetu) zahvaljuje za skrbno nego: »Gott lohn es dir, o braver Mann, was Gutes du an mir gethan!« (O pridni mož, naj ti Bog povrne, kar si mi storil dobrega). Besedilo voščila, vezilo, je v rimah, torej kratka pesmica.

Slika1_Vavpotic

Ivan Vavpotič: voščilnica očetu za god. /Kamnik/, 24. 6. 1885. SI_ZAL_LJU/0574 Vavpotič Ivan, Ljubljana, t. e. 1, a. e. 9.

Slika2_Vavpotic

Ivan Vavpotič: voščilnica očetu za god. /Kamnik/, 24. 6. 1885. SI_ZAL_LJU/0574 Vavpotič Ivan, Ljubljana, t. e. 1, a. e. 9.

Slikarjev oče, dr. Janez Vavpotič, je bil okrajni zdravnik v Kamniku, od koder njegov rod tudi izhaja. S soprogo Marijo sta imela poleg Ivana še štiri otroke: Sonjo, Valentino, Frido in Karla. Leta 1889 je bil dr. Vavpotič službeno premeščen v Novo mesto, zato je družino odpeljal s seboj. Pri sinu Ivanu so se kmalu pokazale umetnostne težnje, predvsem talent za glasbo, ker je zelo dobro igral klavir. Bil pa je v svojem razredu tudi edini dijak, ki je prostovoljno obiskoval risanje. Pričujoča voščilnica je eno najzgodnejših ohranjenih del izpod njegove roke. Znano je tudi, da se je kot petošolec lotil portreta svoje tete. V Novem mestu je obiskoval gimnazijo, po maturi pa je odšel v Prago študirat umetnost. Vabili sta ga dve muzi in prvo leto je študiral glasbo, vendar je ves čas nihal med njo in upodabljajočo umetnostjo. Po razmisleku se je vendarle odločil za slednjo. Po diplomi in specialki leta 1906 se je vrnil domov in delal kot učitelj risanja, med 1. svetovno vojno pa je kot vojaški slikar slikal na bojiščih in v zaledju. Po vojni je dobil naziv profesor in vodil scenografsko delavnico ljubljanske Drame in Opere. Zadnjih 14 let je preživel kot samostojni umetnik. Med njegovimi deli so akvareli, olja, risbe, pasteli, tempere… Izdeloval je tudi drobno grafiko za revije, plakate in letake.
Znan je tudi kot avtor prve slovenske znamke oz. serije znamk z naslovom Verigar, ki jo je zasnoval leta 1918 po razpadu Avstro-Ogrske. Prikazuje sužnja, ki trga verige.

Mag. Marjana Kos, arhivska svetovalka

Vir:
SI_ZAL_LJU/0574 Vavpotič Ivan, Ljubljana, t. e. 1, a. e. 9, Voščilnica očetu za god (original, zlati tisk, rokopis, papir, 21 x 14 cm, risba s svinčnikom).

Literatura:
Šijanec, Fran. Ivan Vavpotič 1877-1943. Ljubljana, 1943.
Znidarčič, Asta. Vavpotič Ivan. SBL, elektronska izdaja (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi764889/; pridobljeno: 19.5.2015)

Prilagoditev pisave