Varujmo se nalezljivih bolezni

Naši predniki niso zastonj molili in prosili Boga, da jih reši kuge, lakote in vojske, ker so bile to tri največje nadloge, ki so že od nekdaj spremljale človeški rod. Povsod, kjer so se pojavile, so s seboj prinesle le gorje, strah, trpljenje, izčrpanost in smrt. Sodoben človek bi že pozabil na te čase, če ga nanje ne bi vedno znova spominjali vojaški spopadi po svetu, lakota in pomanjkanje med najrevnejšimi ter izbruhi epidemij, kot sta bili pred nedavnim ptičja gripa in ebola, ki sta ponovno pokazali vso ranljivost človeškega rodu in sprožili vrsto preventivnih ukrepov za njuno omejitev.

Podobno so se pred izbruhi epidemij želeli zavarovati tudi ob koncu 19. stoletja. Na Kranjskem, kjer je leta 1895 živelo okoli 499.000 ljudi, je v tem letu umrlo 13.659 oseb, od tega 4662 za različnimi oblikami nalezljivih bolezni, največ za tuberkulozo, davico, grižo, tifusom in kolero.[1] Tako natančni statistični podatki so bili rezultat načrtnega spremljanja števila nalezljivih primerov, ki ga je zahteval razglas Deželne vlade za Kranjsko z dne 17. januarja 1894.[2] Razglas je določal, da je treba prijaviti vsak primer bolnika s kolero, grižo, légarjem (tifus), meningitisom, osepnicami (koze), škrlatinko, dobrci (ošpice), rdečkami, miliarijo (vročinski izpuščaj), davico, oslovskim kašljem, trahomom (nalezljivo vnetje oči) in boleznimi, ki jih na človeka prenašajo živali (steklina, smrkavost, vranični prisad). Dolžnost prijave je zavezovala hišne gospodarje, delodajalce, lastnike večstanovanjskih zgradb, lastnike gostiln in krčem oz. njihove zakupnike, po službeni dolžnosti pa še zdravnike, ranocelnike, babice, mrliške oglednike, duhovnike in učitelje. V Ljubljani je prijave sprejemal mestni magistrat, v ostalih občinah župani, ki so morali takoj po prejemu obvestila, odrediti potrebne ukrepe (izolacijo bolnika, razkuževanje idr.), da se bolezen ne bi razširila, in obvestiti okrajno glavarstvo.

razkuzilni_aparat

Nepremični (levo) in premični (desno) parni razkužilni aparat, kakršne je izdelovalo dunajsko podjetje W. E. Thursfield M. Inst. C. E. Za premični model se je zanimala tudi občina Škofja Loka. (SI_ZAL_ŠKL/0063, t. e.e 131)

Prav Okrajno glavarstvo v Kranju se je ob koncu 19. stoletja večkrat ukvarjalo z vprašanjem pokopavanja (kužnih) mrličev na pokopališču v Škofji Loki. V navadi je namreč bilo, da so pokojnike iz vasi v spodnjem delu Poljanske doline, ki so spadale k občini Škofja Loka in tamkajšnji župniji sv. Jakoba, prinesli v mesto, krsto nato postavili na tla pred poslopjem sodišča in tam počakali na prihod duhovnika. Tako ravnanje se je zdelo glavarstvu nedopustno iz higienskih in zdravstvenih razlogov. Prvič ga je prepovedalo leta 1893,[3] nato ponovno 1894; obakrat je določilo, da morajo pogrebci počakati na prihod duhovnika zunaj mesta. Stara navada pa je bila le preveč trdno usidrana med ljudmi in kaj kmalu so spet delali po starem. Tako se je leta 1896 zgodilo, ” … da so prinesli kužnega mrliča (za ošpicami umrlega otroka) in mrliča, pri katerem se je trohnelost že tolikanj razvila, da je od krste teklo, in obakrat so čakali pred sodiščem na prihod gosp. duhovna za sprevod na pokopališče.”[4] Nevarnost, da se okužba zanese med meščane, je bila še toliko večja, ker sta med otroki v okoliških vaseh ravno v tem času razsajali škrlatinka in davica. Okrajno glavarstvo v Kranju je zato ponovno zaukazalo, da morajo vse pokojne, ki so umrli za kužnimi boleznimi, prenesti naravnost in brez sprevoda v mrtvašnico škofjeloškega pokopališča, z ostalimi pokojniki pa lahko na prihod duhovnika počakajo le zunaj prvih hiš karlovškega predmestja. Županstvu loške občine je naročilo, da z vsebino razglasa nemudoma seznani ljudi po mestu in vaseh, da strogo pazi na njegovo izvrševanje in se, če bo potrebno, za pomoč obrne na žandarmerijo, ki je bila o tem obveščena.

prijava_smrti

Poročilo mrliškega oglednika Jožeta Perka o smrti šestletnega Lovrenca Kalana iz Bodovelj v Poljanski dolini, ki je umrl za davico (vratnico), 1893. (SI_ZAL_ŠKL/0063, t. e. 131)

A ni minilo niti štirinajst dni, ko je žandarmerija obvestila okrajno glavarstvo, da so krsto s posmrtnimi ostanki hčere Martina Stanonika iz Brodov, ki je umrla za škrlatinko, po ustaljenem načinu prinesli v škofjeloško predmestje Karlovec, postavili na stol pred hišo Gregorja Čarmana in tam počakali duhovnika. Krsto s pokojnico so nato odnesli do znamenja nasproti sodišča, jo tam blagoslovili, potem pa v sprevodu skozi mesto pospremili na pokopališče. Zaradi nespoštovanja ukazov je glavarstvo izreklo škofjeloški občini 20 gld kazni, ki jih je morala nakazati ubožnemu zakladu, potrdilo o plačilu pa poslati v roku osmih dni.[5] Obenem je obvestilo tudi deželno vlado, ki je s posebnim razglasom 9. julija 1896 zaukazala:

Pri pogrebih iz vasi poljanske doline, katere pokopujejo svoje mrtve na škofjeloškem pokopališču, se ne smejo krste z mrliči nikakor več v obmestji škofjeloškem pokladati na tla, da bi se tam čakalo prihoda gospodov duhovnikov.

Blagoslavljanje mrliča naj se vrši zunaj obmestja, to je zunaj prvih hiš karlovškega predmestja, ali pa še le na pokopališči.

Proti vsacemu brez izjeme, ki bi zoper ta ukaz ravnal, se bo po cesarski naredbi z dne 20. aprila 1854 l. drž. zak. 160, §7 kazensko postopalo.[6]

Razglas

Razglas Deželne vlade za Kranjsko o pokopavanju pokojnikov iz Poljanske doline na škofjeloškem pokopališču, 1896. (SI_ZAL_ŠKL/0063, t. e.e 131)

Na praznik sv. Ane, 26. julija 1896, so razglas na krajevno običajen način prebrali pred cerkvijo sv. Jakoba in kapucinsko cerkvijo ter o njegovi vsebini obvestili tudi mestnega župnika.

Tu bi se zgodba lahko zaključila, pa se ne. So bile za ponovni dopis okrajnega glavarja dr. Gstettenhoferja z že znano vsebino, ki ga je škofjeloška občina prejela v začetku maja 1898, krive prenizke kazni ali le neodzivnost takratnih uradnikov, je težko reči. Vsekakor pa ne pravimo zastonj, da je stara navada železna srajca. Ko jo enkrat oblečemo, jo je težko odložiti.

Judita Šega
arhivska svetovalka

Viri in literatura:

  • SI_ZAL_ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, t. e. 131, Zdravstvene zadeve.
  • SI_ZAL_LJU/0489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fasc. 1081, fol. 196-197.
  • Keesbacher, Friedrich: Die öffentliche Gesundheit in Krain im Jahre 1895, Ljubljana 1897, 30 str.

Opombe:

[1] Keesbacher, Die öffentliche Gesundheit in Krain im Jahre 1895, str. 5-8.

[2] SI_ZAL_LJU/0489, fasc. 1081, fol. 196-197.

[3] SI_ZAL_ŠKL/0063, t. e. 131, Dopis Okrajnega glavarstva Kranj, št. 9997, 13. 8. 1893.

[4] SI_ZAL_ŠKL/0063, t. e. 131, Dopis Okrajnega glavarstva Kranj, št. 8878, 16. 6. 1896.

[5] SI_ZAL_ŠKL/0063, t. e. 131, Dopis Okrajnega glavarstva Kranj, št. 12518, 1. 7. 1896.

[6] SI_ZAL_ŠKL/0063, t. e. 131, Dopis Okrajnega glavarstva Kranj, št. 13273, 19. 7. 1896.