Pobotnica Hinka Smrekarja z dne 9.3.1923
O Hinku Smrekarju je poleg drugega znana tudi njegova korespondenca, ki jo je pogostokrat okrasil z aktualno, na vsebino nanašajočo se risbico, katere osrednji lik je bil sam v konkretni situaciji. Kot nadarjen in pronicljiv karikaturist je po navadi zadel bistvo na humoristični način, pri tem pa se je vedno ponorčeval tudi iz sebe oziroma iz okoliščin, v katerih se je znašel. Številna takšna pisma so danes v zbirkah in fondih različnih kulturnih ustanov, nekaj jih je tudi v Zgodovinskem arhivu Ljubljana.
Dokument je del fonda Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, po domače imenovan Reg. I., katerega glavnina je nastajala 161 let, skupaj s predspisi pa 325 let. Prvo registraturno obdobje (1620–1784) je bilo okoli leta 1790 močno prečiščeno, tako da so ostali le tisti spisi, ki so imeli povezavo s tekočimi zadevami. Kar je velika škoda, saj smo izgubili drobne in obrobne zadeve, ki so navadno najbolj zanimive.
A kakorkoli, tudi čas od konca 18. do sredine 20. stoletja je z vidika današnjega virtualno-elektronskega življenja že zelo oddaljena doba. Iz generacije v generacijo se izgublja vedenje o nekdanjem načinu in pojmovanju življenja. Marsičesa si sodobni človek sploh ne more več predstavljati, čeprav je bilo nekoč sestavni in dejavni del vsakdana.
Toda obstajajo izjeme. Nekatere stvari se celo vračajo, ponovno se vzpostavljajo odnosi, razmišljanja in obnašanja, ki jih nismo več poznali ali pa jih že zdavnaj pozabili ter bili prepričani, da so ostali v sivi preteklosti. Pa so spet med nami. Revščina, pomanjkanje, beračenje, prosjačenje, lahkota in beda … so pojmi, ki jih danes pogosteje omenjamo kot še pred nekaj leti, pa tudi poznamo jih bolje, če le ne tiščimo glave v pesek.
Zato tudi pričujoči dokument, ki sem ga izbrala za mesečno predstavitev, ne bo le zgodovinski artefakt, ampak živ opomin, da se zgodovina zares ponavlja. Tudi v usodah današnjih umetnikov.
S Hinkom Smrekarjem je bilo tako, da je bil kot še prenekateri znani slovenski umetnik izjemno reven. Kljub svojemu velikemu talentu in precejšnjemu opusu je lahko le životaril, saj ni bil preveč vešč ravnanja z denarjem, po drugi strani pa ga je odlikovala zoprna lastnost, da je vedno povedal, kar je mislil. Za lagodno življenje v izobilju sta ti dve svojstvi v direktni opreki. Človeka znajo pripeljati do žalostnega konca, kar se je nazadnje zgodilo tudi Smrekarju.
V svojem revnem življenju je bil Smrekar prisiljen napisati marsikatero prošnjo na ustrezno instanco ali pa zgolj prijateljem. Mislim, da se tega ni nikoli zares navadil in da mu je bilo vsakršno prosjačenje zoprno, a ker je bilo za preživetje nujno, se je zadeve lotil na svoj način. Znano je, da je zbolel med prvo svetovno vojno in da se mu je stanje po njej še poslabšalo. Njegovo gmotno in zdravstveno stanje je bilo znano številnim prijateljem, ki so leta 1922 oblikovali prošnjo za pomoč in jo v obliki uradnega dopisa s podpisom »vladni komisar« poslali na Mestno občino Ljubljansko. Datirana je bila na 17. junij 1922, glasila pa se je:
Zatekam se k Vaši srčni plemenitosti, proseč Vas pomoči za rojaka umetnika. Slovenski slikar Hinko Smrekar je težko bolan ter živi v največji bedi. Ne dvomim, da poznate veliko umetnost tega genijalnega moža. Med največjimi je, kar jih je narodila slovenska mati. In njegova umetnost je vseskozi naša narodna! Duh narodnih slovenskih pesmi in pravljic živi v njegovih risbah in slikah, humornost, porednost in satiričnost našega ljudstva je našla izraz z njegovim kistom ali peresom. Ogromno je število njegovih del, zakaj Hinko Smrekar je bil vzorno marljiv in plodovit.
Toda vojna doba ga je, kakor še marsikoga, pahnila v bolezen in bedo. Njegov položaj je danes fizično in psihično obupen. Ako mu ne pomorejo rojaki, se ne reši katastrofe. A še je mogoče rešiti ga, ako ga pošljemo v specijalen sanatorij, kjer najde pravilnega negovanja in zdravljenja svoje bolezni. Zdraviti pa se bo moral vsaj šest do osem mesecev. Zato treba dovolj denarnih sredstev! In za denarni prispevek v to plemenito svrho prosim tudi Vas.
Nekateri dobrosrčni rojaki so se že odzvali moji prošnji za bednega našega umetnika. Danes prihajam tudi k Vam: žrtvujte čim več morete, da rešimo enega izmed najlepših slovenskih talentov! Hvaležen Vam bo bedni umetnik, ki je brez lastne krivde padel v strašno pomanjkanje, in hvaležna domovina!
Priporočam se Vaši največji radodarnosti ter prosim, da blagovolite mestnemu magistratu poslati svoj prispevek za sanatorijske troške.
Z najodličnejšim spoštovanjem
vdani
vladni komisar.
Časovno s tem sovpada Smrekarjevo pismo, ki ga je neznanemu prijatelju pisal le dan pozneje (18. 6. 1922):
Ker se je moje upanje na pomoč spomladi izkadilo in na ta način – s samotnim poleganjem na Brandtovem vrtu in sramotnim tavanjem po sedaj zame pusti Šiški – ne pridem svojemu zdravljenju ni za las bližje, – bi bilo res treba naglo nekaj radikalnega ukreniti v varstvo mojega dragocenega kadavra. Kajti časa, sil in denarja je šlo že dosti v kloako večnosti – in nima smisla tako naprej trpeti. Predlagam Ti kot meni naj ljubše, da me denunciraš kot komunista oz. anarhista in da nameravam atentat na visokostoječe osebe. Potem bi mi šlo hitro na drž. stroške na bolje. Če tega ne maraš, pa naj bo Fortuna vsaj tvojemu prizadevanju naklonjena, če mojemu noče biti. – Premislil sem stvar in imam proti avstr. sanatorijem pomisleke – po dosedanjih izkušnjah. Do lanske jeseni je bila Laßnitzhohe najboljša. V drugih sanatorijih, v Maria Grün in druga je neznosna prisilnost noblese v obleki idr. Perilo gre v kratkem času v franže. V Maria Grün sploh ni težjih bolnikov. Ti sanatoriji so sploh prej zabavišča za izkavsane šiberje nego kar pravijo da so. NB! »Salve« na vratih = S(chieber) A(ller) L(änder) V(ereinigt) E(uch)! – V Mariboru, praviš nič! Rimske Toplice? Radgona? Rogaška Slatina ali ne bi bilo v slučaju denarne možnosti najboljše Wörishofen? Nemška temeljitost in resnost. Imam zaupanje. Dokler ne bi dobil potnega dovolila, pa k Rikliju na Bled, da časa čisto ne izgubim. Kaj meniš? Prašaj še prij. Šabca, kako in kaj je tam. Pisal bi po prospekt, pa ne vem točnega naslova. Ampak hitro bi morali vse iti (pa ne bo šlo, pravim, – boš videl!) Sploh bi pa rad sam govoril s Tvojim prij. Šabcem – ker bi ga to in ono rad prašal. Bi mi ga mogel pripraviti, da pride do mene, morda s Teboj? Bi mi morda on dal lahko taka navodila, mi sploh ne bilo treba ven iz Kranjske dežele – samo iz Ljublj. Vrag vedi! Kdor more, naj svetuje kaj pametnega, dokler je še čas. Jaz sem bil pesimistično razpoložen v Topolščici – a vidiš, – da sem bil le še preoptimističen! Kaj je za storiti! Če bo šlo tako naprej, – ne bo drug pomagal kot sv. Štrik. Pozdravlja Te najlepše HS Š. 18. VI. 22
Marca 1923 je prejel 6.639,30 dinarjev iz t. i. Smrekarjevega fonda. Napisal je pobotnico s posvetilom v zgornjem levem kotu: »Bog je dal, vrag je vzel!«
Pod tekstom in podpisom je narisal sebe, sedečega pod krivim drevesom (mogoče palmo?), oblečenega v ponošeno obleko in z raztrganimi čevlji na nogah. Za hrbtom mu preži smrt, eno roko steguje proti njemu, v drugi vihti zanko. Pred njim z drevesa visi slikarska paleta s čopičem kot korenček na palici. Umetnik se bolan sklanja nad (nočno) posodo, v katero mu tečejo potne srage s čela, na glavi pa mu sedi ptič, ki ravno opravlja potrebo.
Videti je, kot da je Smrekar želel poudariti, da se s pomočjo darovanega mu denarja nahaja šele v nekakšnih vicah, od koder sta mogoči še vedno dve poti: v smrt ali v ozdravljenje (in umetniško ustvarjanje).
Hinko Smrekar ni umrl. Nasprotno. Sledili sta še dve desetletji umetniškega ustvarjanja. Še naprej se je sicer ubadal s fizičnim in duševnim preživetjem, a je tudi veliko ustvarjal in v tem pogledu šele dosegel svoj zenit.
Arhivski vir
SI_ZAL_LJU/0489 Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, t. e. 2290.
Elektronske povezave
Globočnik, Damir. Zrcalo sveta, Satirični ciklus Hinka Smrekarja iz leta 1933. Lives Journal, julij 2012/6 (http://www.livesjournal.eu/library/lives6/damgl6/zrcalo6b.htm).
Štefanec, Vladimir. Naš sodobnik Hinko Smrekar. Sodobnost 76 (2012), št. 11 (http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-BOG71ET8/).
Literatura
60 let Mestnega arhiva ljubljanskega. Ljubljana 1959, str. 103–120.
Globočnik, Damir. Likovna satira, Poglavja o karikaturi v slovenskih satiričnih listih. SRP 1 (2012).
Nataša Budna Kodrič
arhivska svetovalka