Stara Mestna elektrarna v Ljubljani (ob bližnji 120-letnici)

»Gospoda moja! Bela Ljubljana prestopa dostojno novo dobo. Stoletje elektrike našlo jo bode pripravljeno. Luč, ki bode drevi zažarela po vseh ulicah našega mesta, priča naj nam, da se Ljubljana nahaja v vrsti onih modernih mest, ki hrepene po vsestranskem napredku; priča naj nam, da je njeno prebivalstvo brez razlike narodnosti in političnega mišljenja v tem znamenji složno.« Tako je govoril župan Ivan Hribar na večer slovesne otvoritve ljubljanske elektrarne.[1]

V letu 1897 je ljubljanski občinski svet, poleg že obstoječega obrata parne centrale na robu mesta, sklenil v Slomškovi ulici zgraditi novo mestno elektrarno (termoelektrarno). Postavili so že dva parna stroja s po 200 konjskimi močmi in napetostjo 300 voltov. Porabnikov elektrarna še ni imela. Posredovalec je dobil za vsako žarnico goldinar. Elektrarna je obratovala samo ponoči, podnevi pa je počivala. Z dokončanjem del je mesto Ljubljana 1. januarja 1898 dobilo električno energijo. Naslednje leto so postavili še drugi parni stroj s 400 konjskimi močmi.

Leta 1901 zgrajena cestna železnica je povzročila stalno obratovanje elektrarne tudi podnevi. Poraba električnega toka je narasla, zato je občina leta 1905 kupila parni stroj z 800 konjskimi močmi. Z vsemi stroji in skupnim učinkom 1600 konjskimi močmi je elektrarna delovala do leta 1925.

Poslopja Mestne elektrarne okoli 1930. SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, A3-100-007.

Elektromotorji – vrtljivi pretvorniki za pretvarjanje enosmernega toka v izmeničnega in obratno v Mestni elektrarni okoli 1928. SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, A3-100-001.

Vsi zainteresirani odjemalci električne razsvetljave pa do nje niso mogli priti. Neznosne so bile razmere za obrtnike in za privatnike. Elektrarna je v tem obdobju uvedla tarifo, po kateri je bil tok dražji, če ga je uporabnik več porabil. S tem je hotela preprečiti naraščanje porabe, saj toka ni imela dovolj. Občinski svet pod vodstvom župana dr. Periča je leta 1924 sklenil, da poveča mestno elektrarno in zadosti potrebi po električni energiji. Naslednje leto so do novembra sezidali novo stavbo, vanjo postavili nove Dieslove motorje, ki so takoj pričeli z delovanjem ter uvedli sistem trofaznega toka. Na obrobju mesta, v občinah Moste, Ježica, Vič in Rudnik,[2] kamor ga je elektrarna dobavljala, so morali preurediti vse omrežje za večjo napetost tudi zaradi novih industrijskih obratov. Zato se je leta 1928 Občinska uprava odločila, da razširi elektrarno z večjo parno turbino ter varčno in smotrno uredi obratovanje s cenejšim premogom. V vse stare kotle so vgradili rešetke za droben premog in do aprila 1930, ko je turbina pričela delovati, tudi pregrevače v parne kotle. Vse več uporabnikov je zamenjalo istosmerni tok s trofaznim. V štirih letih, do leta 1932, je število uporabnikov naraslo za več kot štirikrat, proizvodnja elektrike v kilovatnih urah za več kot trikrat in število priključenih žarnic za več kot dvakrat. Do leta 1932 je bilo nameščenih 1150 javnih svetilk in nove obločnice v Prešernovi ulici, Gradišču, na Rimski in Karlovški cesti ter od glavnega kolodvora do Šmartinske ceste.[3]

Parna turbina, izdelek tovarne Škoda v Plznu, in električni generator, izdelek tovarne Siemens- Schuckert, sta začela delovati leta 1930. SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, A3-100-002.

Do druge svetovne vojne je v večini stanovanj električna razsvetljava izpodrinila petrolejko. Postopoma se je uveljavljalo kuhanje na elektriko. Širila se je električna ulična razsvetljava, elektrifikacija obrtnih in industrijskih obratov oziroma proizvodnje.

Leta 1947 je elektrarna prenehala oddajati enosmerni tok in obratovati s parnimi batnimi stroji[4] zaradi neekonomičnosti ter je oddajala samo še izmenični tok.

Mestna elektrarna je proizvajala električno energijo še v letu 1960. Naslednje leto so jo preuredili v začasno kotlarno, ki je delovala do leta 1966. Tedaj je postalo jasno, da Ljubljana klasične termoelektrarne v središču mesta ne potrebuje, temveč toplarno, ki bo reševala težave z individualnimi kurišči v mestu. Le-ta močno obremenjujejo prizemne plasti zraka s trdimi delci. Zastarelo tehnologijo je zamenjala sodobnejša toplarna – Termoelektrarna Toplarna Ljubljana na Toplarniški ulici na obrobju mesta v Mostah.

Letalski posnetek Mestne elektrarne in plinarne z okolico po letu 1933. SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, A3-100-008.

Ljubljanska mestna elektrarna na vogalu Slomškove in Kotnikove ulice je veličasten tehnični kulturni in zgodovinski spomenik, eden redkih ohranjenih primerov industrijske arhitekture s konca 19. stoletja. Po načrtih dunajskega podjetja Siemens & Halske sta jo med letoma 1897 in 1898 zgradila Kranjska stavbinska družba in podjetje stavbenika Filipa Supančiča. Velja za najstarejšo veliko termoelektrarno na Slovenskem. Sestavljata jo dve dvorani in mlajši dvonadstropni pisarniški del iz leta 1924. Zunanjščina je izvedena v neometani opečni gradnji, razčlenjena je z lizenami, venčnimi zidci in okenskimi obrobami. Nad celoto dominira 40 metrov visok opečni dimnik, v času nastanka najvišji na Kranjskem. Med letoma 1924 in 1930 so poslopje razširili. Po ustavitvi proizvodnje elektrike leta 1960 so del prostorov in naprav odstranili. V notranjščini je ostal le skromen del nekdanje strojne opreme.

Stavba je zdaj v lasti Elektra Ljubljana, ki jo je (po skoraj štiridesetih letih zapuščenosti) pred takrat prihajajočo stoletnico tudi temeljito prenovilo. Pri prenovah (začela naj bi se že leta 1998) je sodelovalo Ministrstvo za kulturo. Dejansko je do prenove prišlo leta 2003 in je bila izvedena po načrtih arhitekta Matije Suhadolca. Osrednjo dvorano z izredno lepim odrom so slavnostno odprli 21. avgusta 2004. Preddverje je ohranjeno kot muzejski del, kjer je še vedno viden del dimnika, turbine in nekatere merilne naprave elektrarne. Čudovit volumen z lesenim stropom pa privlači številne filmarje, ustvarjalce video posnetkov in umetnike z različnimi umetniškimi vsebinami in izvedbami.

Prenova je kvaliteten primer arhitekturne in vsebinske prenove industrijskega objekta s statusom kulturno-zgodovinskega in tehniškega spomenika ter hkrati primer uspešnega sodelovanja med politiko, ekonomijo in kulturo. Lastnik stavbe Elektro Ljubljana, Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo[5] so namreč dosegli dogovor o njeni prenovi, financiranju in načinu delovanja.

Staro elektrarno danes upravlja Zavod Bunker in je polno zasedena. V njej vadijo številne skupine, potekajo različne delavnice, ki segajo od kulturnega managementa do učenja plesnih tehnik, večere pa pogosto zapolnjujejo predstave ali drugi multimedijski dogodki.[6] Elektrarna ponuja v tem mestu edinstven zgled v tujini že dolgo uveljavljene prakse spreminjanja atraktivnih industrijskih objektov v kulturne centre.

V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri hranijo batni parni stroj (proizvajalca Erste Brünner Maschinenfabriks, Brünn), izdelan leta 1897, in visokotlačni del turbine z reduktorjem (proizvajalca Škodovy závody, Plzeň), izdelan leta 1926.

Citati

[1] Http://www.dlib.si/details/urn:nbn:si:doc-uxbctus2 ; pridobljeno: 14.11.2017.

[2] V Štepanji vasi je Mestna elektrarna kupila električno omrežje od Električne zadruge.

[3] Http://www.staritraktor.si/muzeji-in-razstave/mestna-elektrarna-v-ljubljani/ ; pridobljeno: 14.11.2017.

[4] Bila je zadnja javna termoelektrarna na batne stroje v Sloveniji.

[5] Podpisali so sporazum o brezplačnem najemu SMEEL za potrebe sodobnih uprizoritvenih umetnosti.

[6] Http://www.bunker.si/slo/stara-elektrarna ; pridobljeno: 14.11.2017.

Arhivska vira

SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij.

SI_ZAL_LJU/0489 Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (Reg. I), spec. fasc. 2033.

Elektronski viri

Http://www.bunker.si/slo/stara-elektrarna.

Http://www.dlib.si/details/urn:nbn:si:doc-uxbctus2.

Http://www.mao.si/Dogodek/Mestna-elektrarna.aspx.

Http://www.staritraktor.si/muzeji-in-razstave/mestna-elektrarna-v-ljubljani/.

Http://www.theatre-architecture.eu/si/db/?theatreId=279.

Https://sl.wikipedia.org/wiki/Mestna_termoelektrarna_Ljubljana.

Literatura

AB, Arhitektov bilten. Industrijska arhitektura, št. 34, Ljubljana 1977.

Adamič, Tatjana, et al. Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem. Vodnik po arhitekturi. Ljubljana (ZVKDS) 2002.

Brate, Tadej. Sto let Mestne elektrarne ljubljanske. Ljubljana 1997.

Brate, Tadej. Tehniški spomeniki. Ljubljana (Cankarjeva založba) 1991.

Ifko, Sonja. Industrijska arhitekturna dediščina in razvoj načel varstva. AR, Arhitektura, raziskave, Ljubljana 2003, str. 26–29.

Kurent, Tine. Razvoj industrije in tovarn. Ljubljana (Univerza Edvarda Kardelja) 1980.

Mihelič, Breda, Bizjak, Igor. Industrijska arhitektura v Ljubljani od srede 19. stoletja do konca prve svetovne vojne. Ljubljana (Urbanistični inštitut Republike Slovenije) 1999, 2000.

Mihelič, Breda. Stara elektrarna. Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem. Vodnik po arhitekturi. Ljubljana (ZVKDS) 2002, str. 89–92.

Razvoj elektrifikacije Slovenije do leta 1945. Ljubljana (ELES in Tehniška založba Slovenije) 1976.

Sapač, Igor, Lazarini, Franci. Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem. Ljubljana, 2015.

Sonc, Stanko. Zgodovina in razvoj povečanja mestne elektrarne ljubljanske. Kronika slovenskih mest 2, Ljubljana 1934, str. 132–134.

Zupan, Gojko. Javna razsvetljava v Ljubljani. Petdeset let Javne razsvetljave. Ljubljana, 2002.

Jože Suhadolnik

arhivski svetovalec