Zgodovina arhiva – osmo desetletje : 1968–1978
Reorganizacija, novo poimenovanje in novo vodstvo arhiva
S prevzemom vodenja arhiva 1. februarja 1972 je dr. Jože Žontar začel z reorganizacijo, vzpostavljanjem mreže arhiva, zagotavljanjem ustreznih delovnih prostorov in depojev za hrambo arhivskega gradiva. S tem so bili dani pogoji za ustanovitev dislociranih enot na Gorenjskem in Dolenjskem.
Do sredine leta 1973 so vse tedanje gorenjske, ljubljanske, dolenjske in belokranjske občine ter občina Idrija poverile opravljanje arhivske službe Mestnemu arhivu Ljubljana. Ime arhiva ni več ustrezalo geografskemu območju, ki ga je pokrival, zato je vodstvo sklenilo, da se Mestni arhiv Ljubljana preimenuje v Zgodovinski arhiv Ljubljana.
Od 1. oktobra 1973, formalno pa od 30. januarja 1975 (sprememba ustanovitvenega akta) se je notranja organizacija arhiva delila na skupne službe, Center za zgodovino mest in meščanskega gospodarstva ter na štiri delovne enote. Enota za Gorenjsko Kranj, ki je pokrivala območja občin Kranj, Jesenice, Radovljici, Tržič in Škofja Loka, je dobila poslovne prostore marca 1973 v občinski upravni stavbi v Kranju. Zaposleni Enote za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto so se vselili v stanovanje meščanske hiše v Novem mestu oktobra 1973, pokrivali pa so območja občin Novo mesto, Črnomelj, Metlika in Trebnje. Dve enoti s sedežem na Magistratu pa sta pokrivali osrednjo Slovenijo, Enota za obljubljansko območje (Cerknica, Domžale, Grosuplje, Idrija, Kamnik, Kočevje, Litija, Logatec, Ribnica in Vrhnika) ter Enota Mestni arhiv Ljubljana (vse ljubljanske občine).
V Škofji Loki je pred ustanovitvijo samostojne enote leta 1980 deloval arhivski oddelek, najprej na škofjeloškem gradu med letoma 1967 in 1975 ter nato v prenovljeni nunski kašči. Na podoben način je bila urejena arhivska služba v Idriji, najprej kot arhivski oddelek v prostorih muzeja na gradu Gewerkenegg, nato pa v nekdanji čipkarski šoli. V vsakem je bil zaposlen en arhivist.
V tem obdobju so morale občine arhivu, kjer je bilo njegovo območje delovanja, prispevati določen del finančnih sredstev, zato pa so zahtevale, da arhivsko gradivo, nastalo na njihovem območju, ostane pri njih. Prostore za hrambo so večinoma našle v muzejih, gradovih in starih šolah, kjer so bile slabe, ponekod celo neprimerne klimatske in higienske razmere (muzeji v Tržiču, Idriji in Škofji Loki, Šeškov dom v Kočevju, gradovi Mala Loka, Krumperk in radovljiška graščina, osnovne šole Karteljevo, Predoslje in Blatna Brezovica). Takšne zasilne kratkoročne rešitve so vodstvo arhiva stalno vzpodbujale k iskanju primernejših depojskih prostorov.
Pomembna novost arhiva je bil konec leta 1973 ustanovljeni mikrofilmski laboratorij na prenovljenem podstrešju ljubljanskega Magistrata, kjer so postavili lastno mikrofilmsko kamero. Februarja 1974 so zaposlili mikrofilmskega arhivskega tehnika, zadolženega za snemanje dokumentov, predvsem zaradi zagotavljanja varnosti.
Nova organiziranost arhiva (enote in Center za zgodovino mest in meščanskega gospodarstva), obsežno geografsko območje in večji obseg pridobljenega arhivskega gradiva so narekovali potrebe po novih kadrih. Poglejmo primerjavo dveh let. Leta 1970 je bilo zaposlenih le 10 delavcev, od tega 3 arhivisti, 1 arhivska strokovna sodelavka, 1 knjižničarka, 1 arhivski referent, 1 manipulant in 3 režijski delavci, leta 1978 pa kar 27, od tega 8 arhivistov, 4 arhivski strokovni sodelavci, 6 arhivskih tehnikov, 1 mikrofilmski tehnik, 1 knjižničarka, 1 arhivski manipulant, 1 arhivski referent in 5 režijskih delavcev.
S takšno kadrovsko zasedbo se je lahko začelo sistematično delo na področju arhivistike. Naredili so prvo zbirko podatkov oz. evidenco ustvarjalcev dokumentarnega in arhivskega gradiva na celotnem območju arhiva. Evidentirali so njihovo arhivsko gradivo, s kontrolnimi pregledi poslovnih in skladiščnih prostorov pa preverjali materialne in tehnične pogoje hrambe. S strokovnimi nasveti so jim pomagali pri urejanju, odbiranju, popisovanju, tehnični opremi in pripravi gradiva za izročitev.
Sledili so prevzemi obsežnih fondov gradiva s področja uprave, gospodarstva in šolstva, hkrati pa je začelo naraščati tudi število uporabnikov in raziskovalcev. Zaposleni so delali v težkih delovnih pogojih, brez službenih vozil, v vlažnih in mrzlih depojih, v dislociranih enotah pa tudi brez posebnih prostorov za uporabnike gradiva. Arhivisti so delali tudi na znanstveno raziskovalnem področju, objavljali članke in razprave, vodstvo pa je aktivno sodelovalo na domačih in mednarodnih strokovnih srečanjih.
Literatura
100 let Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana 1998, str. 20–49.
111 let Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana 2009, str. 17–71.
Marija Kos,
arhivska svetovalka