KRONIKA SPLOŠNEGA GRADBENEGA PODJETJA GROSUPLJE 1945 – 1977
Print this pageShare on Facebook0

Slovensko gradbeništvo je v prvem desetletju 21. stoletja zapadlo v veliko krizo. Drugo za drugim so začela propadati velika gradbena podjetja, ki so na novo ali pa na ruševinah uspešnih predvojnih gradbenih podjetij, nastala po drugi svetovni vojni. V šestdesetih letih svojega delovanja so si pridobila mnoga specialna znanja in sestavila ekipe, ki so ta znanja v obliki izdelkov uspešno tržile tako doma kot v tujini. S propadom podjetij so se ekipe razbile. Znanje posameznikov je ostalo, a na žalost neizkoriščeno, saj so si morali delovna mesta poiskati v drugih gospodarskih panogah in začeti na novo ali pa svojih znanj v okviru majhnih preživelih gradbenih podjetij, ki se velikih projektov ne morejo več lotevati, niso mogli pokazati. Da bi se ta znanja ohranila vsaj v papirni obliki in bi zanamcem ostali dokazi, kako so delali in česa vsega so bili zmožni njihovi očetje in dedi, se trudimo v Zgodovinskem arhivu Ljubljana.

Ob stečaju enega teh podjetij, Gradbenega podjetja Grosuplje, smo med arhivskim gradivom naleteli tudi na pravi mali zaklad; v slogu bolj znanih šolskih kronik napisano kroniko razvoja podjetja. Za nastanek kronike je zaslužen njen pisec, dolgoletni direktor podjetja Alojzij Nebec. V pripovednem slogu je podatke o podjetju vpisoval polnih triindvajset let. Začel je v letu 1954 in na podlagi obstoječih dokumentov opisal zametke podjetja v Grosupljem leta 1945: »…Na prostoru izbranem za sedež Tehnične baze ni bilo drugih zgradb kot majhna zidana stavba v izmeri 5 x 9 m. V njej so bili trije prostori in sicer hlev za par konj, majhna kuhinja in sobica. Zraven je bila še lesena lopa v izmeri 6 x 8 m. V te prostore se je namestila Tehnična baza, in sicer je bila v sobi pisarna, v kuhinji stanovanje za šoferja, v hlevu pa je bilo skladišče za orodje in za tekoča goriva. V leseni lopi so že v nekaj dnevih po ustanovitvi pričeli z izdelavo cementne strešne opeke na dveh ročnih strojih. Prvo orodje s katerim je razpolagala Tehnična baza je bilo 50 kom. krampov in lopat, katere je prevzela od komande mesta v Grosupljem. Ostalo nujno potrebno orodje, kot maltarke, nosila in ostalo pa so izdelali delavci na gradbišču…«

sgpg1

Pripoved je nadaljeval v letu 1946, ko je bilo namesto Tehnične baze ustanovljeno Gradbeno podjetje in tehnični biro Dolenjgrad Grosuplje. Število zaposlenih je iz osmih naraslo na enainštirideset. Leta 1947 je s ponosom vpisal prvo večje naročilo, gradnjo Tovarne usnja v Šmartnem pri Litiji.
Nebec je sistematično nadaljeval z opisi vsakoletnih planov dela, aktualnih gradenj in investicij, prihodov in odhodov delavcev, delovanja organov upravljanja podjetja, preskrbe z materialom, proslave in izlete… V letu 1962 je zapisal, da so se zaradi krize, kot prvo gradbeno podjetje v Sloveniji, odločili za gradnjo stanovanj in poslovnih objektov za trg.

 sgpg2    sgpg3   sgpg4

S svojo pripovedjo v kroniki nas Nebec vodi po poti skromnega lokalnega gradbenega podjetja v podjetje, ki je s svojim znanjem in delom preraslo lokalne meje in se uveljavilo na celotnem slovenskem prostoru. Njegovi zapisi se končajo leta 1977, ko med drugim opiše tudi slavnostno praznovanje tridesetletnice podjetja v letu 1976.

 

Barbara Pešak Mikec
arhivska svetovalka

Viri:
SI ZAL GRO 105, Splošno gradbeno podjetje Grosuplje, t.e. 1, a.e. 1