Jamski požar v Rudniku živega srebra Idrija leta 1846
Rudarji so se v jamah srečevali s številnimi težavami in nevarnostmi, ogenj pa je bil prav gotovo izmed vseh najnevarnejših. V rudniku živega srebra je dostikrat gorelo. Med vzroki za požar so bili največkrat naravni procesi med suhim lesom, plini in velika toplota v globinah jame. Nemalokrat pa je bila vzrok požara jamska svetilka, s katero so si rudarji svetili v jami.
Največji jamski požar je izbruhnil 3. novembra 1846 v jami pri Jožefovem predoru na Hauptmanovem polju (6. obzorje). Požar je zahteval sedemnajst žrtev, od tega je bilo štirinajst rudarjev in trije nadrejeni – namestnik rudniškega upravitelja, jamski paznik in jamski mojster. Nekaj delavcev je ogenj zajel na delovnem mestu, ostali pa so življenje izgubili pri reševanju sotovarišev, saj so bili za reševanje pomanjkljivo opremljeni.
V poročilih, ki jih hranimo v fondu Rudnika živega srebra Idrija[1], so natančno opisani dogodki od 2. novembra 1846 do postavitve spomenika v obliki velike piramide na idrijskem pokopališču leta 1847.
Eno izmed poročilo o jamskem požaru, 26. 11. 1846 (stran 1). SI_ZAL_IDR/0055 Rudnik živega srebra Idrija, fasc. 916.
Eno izmed poročilo o jamskem požaru, 26. 11. 1846 (stran 2). SI_ZAL_IDR/0055 Rudnik živega srebra Idrija, fasc. 916.
Eno izmed poročilo o jamskem požaru, 26. 11. 1846 (stran 3). SI_ZAL_IDR/0055 Rudnik živega srebra Idrija, fasc. 916.
Največji jamski požar je na podlagi teh poročil podrobno opisal idrijski župnik Mihael Arko v svoji knjigi Zgodovina Idrije.[2] Zgodba se je začela 2. novembra 1846, na dan pred požarom. Zapisal je, da sta rudniška uradnika tega dne zaradi zaračunavanja akordnega dela v spremstvu paznikov obhodila vso jamo, pri tem pa nista odkrila posebnosti. Na večer pred požarom je jamo še enkrat obšel pazniški namestnik, ki prav tako ni opazil posebnosti. Po končanem obhodu so v jami pri jašku Barbara ostali štirje tesarji in dva čuvaja. Ko sta se nočna čuvaja po rednem pregledu jame opolnoči srečala pri Jožefovem jašku, sta opazila dim. Podala sta se za dimom na Klementovo polje na 6. obzorju, kjer sta opazila ogenj. Takoj sta odšla iz jame in ob pol treh ponoči zbudila jamskega načelnika, ki je stanoval nad Antonijevim rovom. Stekla je akcija bujenja še drugih odgovornih, ki so nato odšli do vseh vhodov v rudnik, da bi si ogledali razmere. Jamski načelnik je zaukazal »kljukanje na šine«, kar je pomenilo poziv vsem rudniškim delavcem, da se javijo na delovno mesto. Ob treh ponoči so zbudili rudniškega predstojnika Albertija. Sporočili so mu, da v jami gori, da ne morejo nikjer blizu in da je vse izgubljeno. Predstojnik je bil ravno v tem času zelo bolan, zato je vsa navodila dajal iz svoje sobe. Zaukazal je, naj začnejo pripravljati opeko, les, gnoj in ilovico, če bi bilo potrebno neprodušno zapreti vse vhode v rudnik. Ob štirih zjutraj se je že iz vseh vhodov v jamo valil gost črn dim, zato jih je upravičeno začelo skrbeti za delavce in nadzornike, ki so se kljub slabim razmeram podali v jamo, ker so želeli ugotoviti, kje je žarišče ognja. Ko je eden od nadzornikov ugotovil, da je žarišče v Leopoldovem rovu in Inzaghijevem predoru, se je obrnil proti izhodu. V vrnitev iz jame je poskušal prepričati tudi ostale, vendar so ti želeli na lastne oči preveriti razmere, kar jih je stalo življenja. Pred vhodom v jamo se je že slišal jok žena, otrok in staršev. Ko je vodstvo rudnika spoznalo, da zaradi vse močnejšega ognja ni rešitve za delavce v jami, so se po posvetu vseh nadrejenih ob 8. uri zjutraj odločili, da v jamo spustijo vodo, kar bi »odpodilo« dim, reševalcem pa omogočilo reševanje preživelih ali mrtvih, preden bi zaprli vse izhode iz jame. Ko so do 10. ure dopoldan prinesli iz jame že deset mrtvih, se v jamo ni upal spustiti noben več. Popoldan okoli 14. ure so se odločili, da vse izhode zadelajo. Pri tem so sodelovali vsi zaposleni in celotno prebivalstvo Idrije. Najprej so se svojega dela lotili tesarji, preostali pa so nosili zemljo, les in gnoj. Z delom so zaključili naslednji dan ob enih ponoči.
Rudnik je bil pomembno državno podjetje, zato je rudniško vodstvo takoj obvestilo nadrejene na Dunaju. Prvi je na kraj nesreče prišel gubernialni svetnik (5. novembra), da bi odkril vzrok požara. Kasneje se mu je pridružil še rudniški nadsvetnik z Dunaja, ki je prevzel vodenje reševanja rudnika. Ker se je iz jame še po enem tednu valil dim, je nadsvetnik zaukazal zalivanje jame z vodo. Šele 19. novembra pa so opazili, da se iz jame dviguje vodna para, kar je pomenilo, da je voda zalila žarišče požara. Takoj zatem so odprli vse vhode v jamo in začeli s črpanjem vode. Do 6. obzorja, kjer je nastal požar, so prišli šele 24. aprila 1847. Med čiščenjem so naleteli tudi na vse preostale mrtve rudarje in paznike. Poročilo o požaru se zaključi z zgodbami o mrtvih tovariših in zahvalami vsem, ki so kakorkoli pomagali pri gašenju požara.
Spomenik na takratnem idrijskem mestnem pokopališču ob cerkvi Svetega Križa. Fotografijo hrani Mestni muzej Idrija.
Leta 1847 so se na stroške rudnika poslovili od žrtev požara na takratnem idrijskem mestnem pokopališču ob cerkvi Svetega Križa. Postavili so jim spomenik v obliki železne piramide in na vse štiri strani vlili imena ponesrečencev. Po opustitvi omenjenega mestnega pokopališča je rudniška uprava prenesla in spravila piramido v svojih prostorih.
Leta 1998 prenovljena piramida danes stoji na Aumeškem trgu v centru Idrije. Fotografijo hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Idriji.
Napisi na piramidi. Fotografije hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Idriji.
Na pobudo Krajevne skupnosti Idrija in Rudnika živega srebra Idrija so piramido leta 1998 prenovili in postavili na Aumeškem trgu v centru Idrije, kjer mimoidoče opominja na dogodek pred 170 leti.
Mogoče vas bo ta zapis spodbudil k obisku rudarskega mesta Idrija, ki je od leta 2012 vpisano na seznam svetovne kulturne dediščine.
Opombe
[1] SI_ZAL_IDR/0055 Rudnik živega srebra Idrija, fasc. 325, 916.
[2] Mihael Arko, Zgodovina Idrije, str. 76–81.
Arhivski vir
SI_ZAL_IDR/0055 Rudnik živega srebra Idrija, fasc. 325, 916.
Literatura
Arko, Mihael. Zgodovina Idrije. Gorica 1931.
Mohorič, Ivan. Rudnik živega srebra v Idriji. Idrija 1960.
Mira Hodnik
arhivska svetovalka
