STO LET BELOKRANJSKE ŽELEZNICE 25. 5. 1914
Letos mineva natanko stoletje, odkar je ena izmed najbolj odročnih slovenskih pokrajin Bela krajina dobila svojo železniško progo. Po večdesetletnem prizadevanju in političnem lobiranju je bila 25. maja leta 1914 – le dober mesec pred sarajevskim atentatom – odprta belokranjska proga. Gradnja slabih 50 kilometrov proge od Novega mesta do Metlike je trajala dve leti. Prvi redni vlak je v Metliko pripeljal dva dni po uradni otvoritvi, za pot od Novega mesta pa je potreboval uro ter 36 minut.
Otvoritev belokranjske železnice so s svojo navzočnostjo počastili številni velmožje: avstrijski železniški minister, predstavniki deželne vlade, kranjski deželni glavar Šušteršič, ljubljanski knezoškof Jeglič, novomeški prošt Elbert, ljubljanski župan Tavčar in mnogi drugi. Ti so se v Belo krajino pripeljali s posebnim slavnostnim vlakom, pri čemer je bil program vožnje z vsem spremljajočim protokolom določen do minute natančno. Pozabili niso na takšno »malenkost«, kdo, kdaj in kje mora njegovi ekscelenci gospodu železniškemu ministru izročiti šopek rož.
Že na predvečer otvoritve je metliška mestna godba v svojem mestu pripravila slavnostni koncert, po mestnih ulicah so Metličani uprizorili pravo baklado. Gostje s slavnostnega vlaka, ki je na dan otvoritve zapustil Ljubljano kmalu po sedmi uri zjutraj, so bili vsled dolge vožnje že na vlaku deležni mrzlega okrepčila. V Novem mestu je bil prvi daljši postanek, med katerim so prišleke z vlaka pozdravili višji uradniki ter novomeški župan Rozman. Na novi trasi proge, torej od Novega mesta naprej, se je slavnostni vlak ustavil prav na vsaki postaji. Postanek je bil praviloma kratek, namenjen pozdravnemu govoru županov ali kakšnih drugih lokalnih veljakov. Po prihodu v Metliko malo pred prvo uro popoldne so se gostje namestili v čakalnici nove postaje, kjer jih je metliška občina pogostila s t. i. malim kosilom. Ker je bila čakalnica za vse premajhna, so morali mize namestiti kar na peronu.
Malo pred tretjo uro popoldne so se povabljenci na poti domov ustavili v Črnomlju, kjer so se v hotelu Lackner udeležili slavnostnega obeda v organizaciji vseh belokranjskih občin. Belokranjski pridih je jedilniku dajalo predvsem domače vino. Vlak z visoko gospodo se je vrnil v Ljubljano istega dne malo pred deseto uro zvečer.
Mitja Sadek
Viri in literatura:
1) SI_ZAL_NME/0003 Okrajno glavarstvo Novo mesto, serija H, t. e. 17
2) Rustja, Karel: Belokranjska železniška proga, Belokranjski muzej v Metliki, Metlika, 1994.