STO DVAJSET LET POGODBE O DOBAVI ELEKTRIČNE ENERGIJE ZA JAVNO MESTNO RAZSVETLJAVO V ŠKOFJI LOKI
Print this pageShare on Facebook0

Škofja Loka, 5. 4. 1894

16. aprila 1894 je časopis Slovenec na svojih straneh objavil novico, da bo postala Škofja Loka prvo mesto na Kranjskem z javno električno razsvetljavo. Dva dni kasneje so podrobno poročilo o tem brali bralci Slovenskega naroda, ponovno pa spet v začetku avgusta, ko so besede postale resničnost. »Novodobna luč« je po mestnih ulicah in trgih prvič zasvetila 5. avgusta 1894; s tem je Škofja Loka precej prehitela Ljubljano in nekatera druga mesta, ki so v tem času še uporabljala plinsko razsvetljavo. Glavne zasluge za elektrifikacijo mesta gredo škofjeloškemu tovarnarju Alojziju Krennerju. Bil je med večjimi tekstilnimi tovarnarji svojega časa in eden prvih, ki je za pogon suknarskih strojev uporabljal električno energijo, pridobljeno v elektrarni v tovarniških prostorih. Elektrarna na enosmerni tok je obratovala od leta 1893 in je zagotavljala večje količine električne energije, kot so jo potrebovali v tovarni, zato je Krenner viške že naslednje leto ponudil v odkup mestni občini Škofja Loka.

Krennerjeva_tovarna

Krennerjeva_tovarna_M SI_ZAL_ŠKL/0279, Zbirka fotografij in razglednic, t. e. 8, Razglednica Škofje Loke s Krennerjevo tovarno v ospredju, okoli 1900.

Z županom Valentinom Sušnikom sta 5. aprila 1894 podpisala pogodbo, sestavljeno iz štirih členov, v kateri se je Krenner zavezal, da bo naslednjih trideset let za letno plačilo 360 goldinarjev oziroma 720 kron skrbel za razsvetljavo mesta, in sicer »vsak dan od pričetka mraka do pol dveh čez polnoč in od tri četrt na šest zjutraj do belega dne s štiridesetimi električnimi žarnicami vsaka po šestnajst normalnih sveč po sistemu Siemens in Halske«. Napeljava električne razsvetljave, morebitna popravila zaradi elementarnih nesreč in menjava pregorelih žarnic so šli na Krennerjev račun, poškodbe nastale iz objestnosti pa je krila občina. V primeru, ko javna razsvetljava zaradi okvare ne bi delovala več kot osem dni, je bil Krenner dolžan občini plačevati po dve kroni odškodnine na dan. Pogodba je nadalje določala, da postane električna napeljava po preteku tridesetih let občinska last.

Prva_stran_pogodbe Druga_stran_pogodbe Tretja_stran_pogodbe
SI_ ZAL_ŠKL/0063, Občina Škofja Loka do 1945, t. e. 104, Elektrifikacija Škofje Loke in okolice, Pogodba med Krennerjem in Občino Škofja Loka, 5. 4. 1894.

Škofjeloški župan in občinski zastop sta 10. aprila 1894 z vsebino pogodbe seznanila deželni odbor v Ljubljani in ga zaprosila za njeno potrditev. V spremnem dopisu sta še posebej poudarila, da je Krennerjeva ponudba za občino zelo ugodna, saj bodo odslej za 40 električnih luči, ki bodo svetile še enkrat močneje kot stare svetilke, letno plačevali le 50 gld več, kot jih je stala stara razsvetljava z 28 petrolejnimi svetilkami. Ob tako tehtnem argumentu deželni odbor ni imel pomislekov na odobritev pogodbe in elektrifikacija mesta se je lahko začela.

Judita Šega
arhivska svetovalka

Vir:
Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki
SI_ ZAL_ŠKL/0063, Občina Škofja Loka do 1945, t. e. 104, Elektrifikacija Škofje Loke in okolice.

Literatura:
Podnar, Franc (ur.): Sto let električne razsvetljave v Škofji Loki, Loški razgledi, Doneski 3, Škofja Loka, 1995.
Šega, Judita: Štiri generacije škofjeloških Krennerjev, 1. del, Loški razgledi 47/2000, str. 45-68.
Šega, Judita: Štiri generacije škofjeloških Krennerjev, 2. del, Loški razgledi 48/2001, str. 51-66.
Gajić, Irena: Elektrifikacija Škofje Loke v letih od 1894 do 1920, Loški razgledi 59/2012, str. 33-50.