IZGON JUDOV S KRANJSKE LETA 1515
Print this pageShare on Facebook0

Prve zapise o Judih v Ljubljani najdemo v Slavi vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja, kjer je zapisal, da so se Judje naselili v Ljubljani pred letom 1213. Omenjenega leta naj bi prezidali in obnovili staro sinagogo, kar posredno pomeni, da so jo morali zgraditi že nekaj let prej. Žal nimamo pisnega vira o tako zgodnji prisotnosti Judov v Ljubljani in njihovem delovanju, zato moramo Valvasorjev zapis jemati z zadržkom. Sinagoga ali molilnica je v Ljubljani res obstajala, vendar se v pisnih virih prvič omenja šele leta 1445. Naslednja njena omemba je nato iz leta 1516, ko izvemo, da je stala na današnji Židovski stezi 4. V bližini Karlovških vrat oziroma današnjega območja Grubarjevega prekopa pa naj bi se nahajalo tudi judovsko pokopališče.

Najstarejši zanesljiv in preverljiv vir je iz leta 1327, ko so Judje dobili privilegij, ki je pod upravo goriških grofov veljal za celotno takratno Kranjsko ter gospostva na Koroškem. Koroški vojvoda je tega leta namreč dovolil skupini Judov trgovske družbe iz Čedada in Gorice naselitev v Ljubljani, predvsem za potrebe bančnih poslov. Judje so v Ljubljani od tega leta dalje vodili banko, ki je prebivalcem dajala hipotekarna posojila.
V Ljubljani so se Judje naselili na Novem trgu, vendar le v enem predelu le-tega, in sicer v delu, kjer sta še danes Židovska ulica in Židovska steza. Njihovo bivanje pa ni bilo omejeno samo na ti dve ulici, saj so nekateri živeli tudi v bližnjem okolišu. Širše gledano pa je bil judovski življenjski prostor v Ljubljani na vzhodni strani omejen z Ljubljanico, na severu pa ga je od ostalega mesta ločevalo mestno obzidje, ki je potekalo med Ljubljanico in nekdanjim vicedomskim dvorcem na današnjem Kongresnem trgu. Omenjeno mestno obzidje se v pisnih virih prvič omenja šele leta 1339. Judje so ga morali zgraditi sami in tudi skrbeti za njegova popravila. Postavitev obzidja pa ni bila povezana samo z obrambnimi nameni, temveč tudi z namenom, da bi se nekako izolirali od ostalega prebivalstva, kot je bilo to v navadi v drugih mestih.

V času turških vpadov je moralo mesto zaradi obrambe še posebej skrbeti za mestno obzidje. Leta 1478 je začela veljati cesarska zapoved glede utrjevanja mestnega obzidja, Judje pa so v tem času prejeli oster opomin, ker niso popravljali in utrjevali njim odmerjenega kosa mestnega obzidja od vicedomove hiše na Novem trgu do stolpa tik vode. Ker je vojna s Turki pošteno načela denarne rezerve v cesarski blagajni, je cesar istega leta od vsakega posameznika judovske vere zahteval 300 vinarjev kot davek za vojne potrebe zoper Turke.

Vladarji so od naselitve Judov dalje sprejeli vrsto odlokov, ki so urejali odnose med kristjani in Judi. Eden od odlokov je omejil socialne stike med judovskim in krščanskim prebivalstvom, saj so tako želeli onemogočiti prevlado judovstva. Judje so lahko imeli stike s kristjani le v gospodarskem smislu, ko je šlo za izmenjavo blaga med trgovci in obrtniki, sklepanje zakonov med Judi in kristjani pa je bilo prepovedano. Prav tako Judje niso smeli zaposlovati kristjanov oziroma zasesti položajev v javnem ali poklicnem življenju, pri katerih bi jim bili kristjani podrejeni. Pripadnike judovske vere je bilo mogoče tudi po zunanjosti ločiti od ostalega prebivalstva, saj so bili le-ti oblečeni v dolge halje, glavo pa so si pokrivali z visokimi in ošiljenimi rumenimi klobuki. Omejitev so bili Judje deležni tudi pri bogoslužju, saj so v določenem trenutku lahko le vzdrževali že obstoječe sinagoge, gradnja novih pa je bila prepovedana. V družbenem pogledu Judje v srednjem veku niso bili ne posebna narodnost ne verska skupnost, temveč le poseben stan, ki ni imel meščanskih pravic.

V okviru judovskih občin so obstajala tudi samostojna judovska sodišča, ki so reševala spore in pravde med Judi, prav tako pa tudi med Judi, plemstvom in meščani. Zaradi pomanjkanja virov ostaja še vedno odprto vprašanje, ali je imela ljubljanska judovska občina svoje sodišče.

Vladarji so Jude potrebovali zaradi ekonomskih koristi, plemstvo in še posebej meščani pa so v njih videli konkurenco in oviro pri svojem materialnem napredku.

Od 14. stoletja dalje so Judje vse manj igrali vlogo, ki je bila v interesu vladarja. V tem času začnejo v kreditne posle vstopati meščani, poveča pa se tudi trgovska dejavnost krščanskega meščanstva in kmetov, kar sproži zahteve po omejitvi konkurence. Začnejo se pojavljati prepovedi trgovanja z določenimi predmeti, določeni cerkveni sloji pa okrepijo tudi svoje protijudovsko pridiganje. S poslabšanjem gospodarske moči judovskega prebivalstva se je zmanjšala korist oblasti, zato so vedno pogostejše omejitve Judov in njihovo preganjanje s podporo oblasti.

V zadnjih dveh desetletjih 15. stoletja so se začeli prisilni izgoni iz nemških dežel, ki so se postopoma širili v posamezna mesta na Štajerskem in Koroškem ter nazadnje tudi na Kranjskem. Judje so bili iz Štajerske in Koroške izgnani že leta 1496, s Kranjske in posledično iz Ljubljane pa za stalno šele v letu 1515, ko je 1. januarja cesar Maksimilijan I. dokončno popustil zahtevam ljubljanskih meščanov in izdal ukaz o izgonu.

SI_ZAL_LJU/0333 Listine, št. 193, 1515, januar 1., Innsbruck.

Cesar Maksimilijan I. podeli mestu Ljubljani, proti plačilu določene vsote denarja, svoboščino, da lahko za vse večne čase izžene Jude, ki se po svoji navadi ukvarjajo z oderuškimi posli in s tem Ljubljančanom povzročajo veliko škodo. Ljubljančani tako niso več dolžni trpeti Judov v svoji sredini.

Rok za izselitev je bil 15. maj 1515, Judom pa je bil zagotovljen prehod do novih bivališč v Spodnji Avstriji. Ker cesar kljub izgonu ni želel izgubiti judovskega gospodarskega potenciala, je 31. januarja 1515 zapisal, da bo moralo mesto Ljubljana plačati letnih 200 goldinarjev izgnanim ljubljanskim Judom, kar je redek primer določitve odškodnine izgnanim Judom. Izgon iz Ljubljane pa se je očitno zavlekel, saj je cesar ljubljanskim Judom dovolil preselitev v Spodnjo Avstrijo šele 2. januarja 1516.

Po njihovem izgonu so cerkvene oblasti sinagoge spreminjale v kapele in jih poimenovale po raznih svetnikih. Bivša sinagoga v Ljubljani se je preimenovala v kapelo Vseh svetnikov. Za ljubljansko spremembo sinagoge je imel največ zaslug meščan Peter Gajser, ki je dobil od takratnega dunajskega škofa Jurija Sladkonje odpustek za 40 dni, da je lahko poskrbel za preureditev notranjosti in postavitev oltarja.

Po izgonu se Judje vse do leta 1809 niso smeli ponovno za stalno naseliti v Ljubljani. Kljub temu so v vmesnem obdobju obstajale trgovske povezave in sodelovanje med ljubljanskimi trgovci in Judi iz tržaškega in goriškega konca. Posamezni judovski trgovci in kramarji so prihajali v času mestnih letnih sejmov, svoje blago pa so prodajali tudi na podeželju.

Po skoraj tristo letih, v času, ko je Ljubljana postala središče Ilirskih provinc, francoska vlada pa je pospeševala naselitev tujih trgovcev, se je v Ljubljani nastanil judovski trgovec. Po letu 1867, ko je stopil v veljavo zakon o splošnih državljanskih pravicah, prenehajo veljati omejitve glede naselitve in s tem je rešeno tudi judovsko vprašanje.

Barbara Žabota
arhivistka

Vir:

Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Ljubljani
SI_ZAL_LJU/0333 Listine, št. 193, 1515, januar 1., Innsbruck.

Literatura:

Hudelja, Mihaela. Judje v Ljubljani od 13. do 19. stoletja. Etnolog (nova vrsta) 4 (1994), str. 119-128.
Ilja, Lojze. Zadnji rabin v Ljubljani. Celovec 1975, str. 48.
Jelinčič Boeta, Klemen. Judje na Slovenskem v srednjem veku. Ljubljana 2009, str. 289-300, 457-470.
Klun, Vincenz Ferreri. Diplomatarium Carniolicum. Laibach 1855.
Kos, Milko. Srednjeveška Ljubljana. Ljubljana 1955, str. 15, 19.
Mal, Josip. Stara Ljubljana in njeni ljudje. Ljubljana 1957, str. 10.
Otorepec, Božo, Matić, Dragan. Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Ljubljana (1320-1782). Gradiva in razprave 19 (dve knjigi), Ljubljana (ZAL) 1998, str. 103-105 (listina št. 31).
Parapat, Janez. Turški boji v XV. in XVI. veku. Letopis matice slovenske za leto 1871. Ljubljana 1872, str. 66.
Travner, Vladimir. Mariborski ghetto. Kronika slovenskih mest 2, 1935, str. 155.
Valenčič, Vlado. Židje v preteklosti Ljubljane. Ljubljana 1992.
Valvasor, Janez Vajkard. Slava vojvodine Kranjske. Ljubljana 1970, str. 272.
Vilfan, Sergij. Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana 1961, str. 170.
Vrhovnik, Ivan. Nekaj pozabljenih ljubljanskih svetišč. Kronika slovenskih mest 2, 1935, str. 95.