ZLATA KNJIGA LJUBLJANSKE NORMALKE 1811-1820
Print this pageShare on Facebook0
Slika1

Zlata knjiga ljubljanske normalke 1811-1820. SI_ZAL_LJU/0224, Ljubljanska normalka, t. e. 16, a. e. 90.

Ob tem času slovenski učenci in dijaki že uživajo svoje zaslužene počitnice. Nekateri med njimi so za svoj trud prejeli pohvale, priznanja ali nagrade s strani šole in ravno v povezavi s nagrajevanjem smo se ob koncu tega šolskega leta v arhivu odločili za arhivalijo na to temo – pričujoča arhivalija meseca izhaja iz fonda ene najstarejših ljubljanskih šol, ustanovljene leta 1773. Leto kasneje je bil izdan splošni šolski zakon, ki je v 22. členu določal, da se najzaslužnejšim učencem ob koncu leta za nadaljnjo spodbudo priznajo nagrade, vendar ne omenja nobenih knjig[1]. Leta 1775 se je v Methodenbuch für Lehrer der deutschen Schulen in den kaiserlich-königlichen Erbländern avtorja Johanna Ignaza von Felbigerja, prvič pojavilo poglavje o knjigi z imeni najbolj pridnih učencev, iz katere bi naj brali njihova imena ob podeljevanju nagrad[2]. Felbiger je priporočal po opravljenem spraševanju izrekanje pohval ter podeljevanje nagrad najboljšim učencem ob koncu leta v prisotnosti njihovih staršev ter posvetnih in cerkvenih dostojanstvenikov[3].

Priložnosti primerne so morale biti zlate knjige, ki so bile vezane v platno, rdeče ali rjavo usnje, včasih okovane ter zlato obrezane. Na naslovni strani so bili različni nazivi: Zlata knjiga, Zlate bukve, Častna knjiga, Buch der Ehre, Ehrenbuch. Uvodni tekst je bil različno obširen, pisan v slovenskem ali/in nemškem jeziku. Kateri jezik je prednjačil, je bilo odvisno od učitelja pa tudi političnih okoliščin. Večina vpisov je v slovenskem jeziku, vendar začnejo prevladovati po letu 1848. Poprej sta po trenutno znanih virih samo dva: iz Bohinjske Bistrice in Ljubljane[4]. Z ukinitvijo razdeljevanja šolskih daril v ljudskih šolah leta 1868 so začeli opuščati vpisovanje v zlato knjigo.

Ljubljanska normalka je pričela 2 leti po ustanovitvi z izvajanjem pouka v štirih razredih. Leta 1789 se je preselila v novo preurejeno poslopje nekdanjega frančiškanskega samostana na današnjem Vodnikovem trgu, kjer sta delovala tudi licej in risarska šola[5]. Pod francosko okupacijo je bila preimenovana v primarno šolo – École primaire. V času Ilirskih provinc je ravnateljevanje prevzel Valentin Vodnik, ki je kot šolski nadzornik dosegel uvedbo slovenščine kot učnega jezika v začetne in srednje šole na Kranjskem[6].
Iz tega obdobja izhaja zlata knjiga, ki velja za najstarejšo zlato knjigo z uvodom v slovenskem jeziku. Naslovnica je brez napisa; knjiga se začne z besedilom: »Némshko-franzoska shola. Simski hod 1811.« Nadalje sledi: »Najgorshi vuzhenzi, ktiri so se tako vedli, de saslushio v slate bukve sapisani biti:« Uvod je samo v slovenskem jeziku; imena učencev so zapisana v slovenskem jeziku z nemško obliko zapisa. Namesto j je uporabljen y (Golmayer), č – zh (Zherne, Valenzhizh), c – z (Ignaz, Vidiz)), z – s (Jannes).

Slika2

Naslovna stran zlate knjige ljubljanske normalke 1811-1820. »Némshko-franzoska shola. Simski hod 1811.« SI_ZAL_LJU/0224, Ljubljanska normalka, t. e. 16, a. e. 90, fol. 2.

V poletnem semestru je uvodno besedilo sprva v slovenskem in nato nemškem jeziku, medtem ko so imena učencev pofrancozena, priimki pa zapisani kot že zgoraj omenjeno. Tako najdemo med imeni učencev s slovenskimi priimki imena François, Gregoire, Jean, Luc, André, Ignace, Jacques, Philippe itd.

Slika3

Poglavje »Poletni hod 1811.« SI_ZAL_LJU/0224, Ljubljanska normalka, t. e. 16, a. e. 90, fol. 4, 5.

Pofrancozenje imen traja samo do leta 1814, ko so ponovno ponemčena. Nedvomno je v knjigi uporabljen jezik odražal politično situacijo tistega časa – malce ironično pa je, da je ob francoski uvedbi slovenščine v šolo in urade šolnikova roka, ki je s črnilom za vedno obeležila dosežke »najgorshih vuzhenzev«, imena teh Slovencev pofrancozila.

Hana Habjan, arhivistka
Vir:
SI_ZAL_LJU/0224, Ljubljanska normalka, t. e. 16, a. e. 90, Zlata knjiga, original, papir, folirana rokopisna knjiga z zlato obrobo, 17,5 x 11,5 cm, trde platnice, vezano rjavo usnje s slepim tiskom, odtisnjen habsburško-burgundski grb cesarskega orla s srčnim ščitom, 30 popisanih in 56 nepopisanih listov, slov., fr. in nem. j.

Literatura:
Allgemeine Schulordnung fiir die deutschen Normal – Haupt – und Trivialschulen in sämmtlichen Kaiserlich-Königlichen Erbländern d. d. Wien den 6ten Dezëmber 1774, Dunaj, 1774.
Jeras, Eva: Zlate knjige. Naši razgledi, 23. avgusta 1958. Str. 384.
Ostanek, France: Zgodovina Ljubljane, 3. del Zgodovina Ljubljane v novejši dobi od začetka 18. stoletja do osvoboditve, Splošnoizobraževalno šolstvo v Ljubljani v razdobju 1774 do 1941. 1955. Tipkopis.
Pavlič, Slavica: Zlata knjiga poljanske osnovne šole. Loški razgledi, 43, 1996. Str. 50-58. Elektronski vir na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-CLPJV28C

Opombe:[1] Allgemeine Schulordnung.[2] Jeras: Zlate knjige, str. 384.[3] Pavlič: Zlata knjiga, str. 50[4] Jeras: Zlate knjige, str. 384, Jeras leta 1958 navaja obstoj samo ene takšne knjige, dodajamo pa še zlato knjigo iz fonda Ljubljanske normalke: SI_ZAL_LJU/0224, Ljubljanska normalka, t. e. 16, a. e. 90.[5] Ostanek: Zgodovina Ljubljane, str. 3, 7.[6] Ostanek: Zgodovina Ljubljane, str. 12.