USMRTITEV FRANCA PETRIČA IN DRUGIH NA SUHEM BAJERJU POD GOLOVCEM V LETIH 1915 IN 1916
Print this pageShare on Facebook0

V prvi svetovni vojni so množice vojakov padale za nekaj kvadratnih metrov zemlje in za slavo in prestiž svojih držav. Toda oblast ni ubijala samo na fronti, ampak tudi v zaledju.

Z odprtjem novega bojišča ob Soči leta 1915 so slovenske dežele dobile status bojišča armade na fronti, kar je pomenilo, da se je vojaška struktura postavila nad civilno. Že od izbruha vojne julija 1914 se je začelo sistematično preganjanje drugače mislečih [1]. Policija in nadzorni organi so dobivali številne ovadbe in anonimne prijave, ki pa jih zaradi velikega porasta od leta 1916 niso več sprejemali.

Laibacher_Zeitung

Prva stran Laibacher Zeitunga, št. 125, 4. junij 1915. (Vir: www.dlib.si)

Pod vplivom izrednih razmer in na temelju razglasitve naglega sodstva za Kranjsko je 16. marca 1915 v Ljubljani začelo delovati vojaško sodišče (razglas je 4. junija 1915 objavila uradna Laibacher Zeitung v št. 125). Uveljavila se je vojaška zakonodaja in nagla sodišča za civilne prekrške [2]. Poleg vojakom je bilo dolžno soditi tudi civilnim osebam za dejanja, ki naj bi ogrožala avstrijsko državo v vojni. Izrekalo je smrtne obsodbe, ki so jih izvrševali na vojaškem strelišču pod Golovcem, na zloglasnem Suhem bajerju. Niti o procesih niti o ustrelitvah obsojencev časniki niso poročali do verjetno zadnje obsodbe in ustrelitve leta 1916, ko so prinesli uradno vest, da »je bil po prekem sodu ustreljen Josip Iglič [3].« Natančno število usmrčenih na Slovenskem v obdobju prve svetovne vojne najbrž nikoli ne bo znano. Ivan Lah navaja triindvajset žrtev, prav tako zapis v fondu ZAL [4], tržaška Edinost pa kar osemindvajset usmrčenih; Ivan Robida navaja štirinajst ustreljenih (navzoč je bil pri trinajstih, potem, ko je njegovo mesto prevzel drug zdravnik, pa je slišal še za eno ustrelitev).

A5-005-004

Branje obtožbe pred usmrtitvijo obsojenca (verjetno Janeza Brenceta) na Suhem bajerju pod Golovcem leta 1915. SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A5-005-004.

Vzroki usmrtitev v Ljubljani so bili politično obarvana dejanja ali verbalni delikti, prosrbska stališča ali vohunjenja. V letu 1915, od 16. junija dalje, je bilo usmrčenih dvanajst obsojencev: med njimi pet ali šest vojakov, potepuh in delomrznež Butala (orožnike je v pijanosti nahrulil z »Evviva Italia, porchi Tedeschi!«), gostilničar z Dovjega Janez Brence (24. avgusta, zaradi žaljenja cesarja), M. Pavček, knjigovez Jerman, kovač Janez Kromar iz Radohe (15. ali 16. oktobra, zaradi izjave »Srbija ima prav!«), trgovec Franc Petrič (2. novembra, zaradi vohunjenja v prid Italiji) in Cigan J. Kovačič (11. decembra). V letu 1916, od 4. januarja dalje, je bilo usmrčenih devet obsojencev: med njimi kovač, Cigan, ruski ujetnik, trije ali štirje vojaki, dezerter Gvidon Hayne, delavec v ljubljanski tovarni kleja Jožef Iglič iz Rafoč pri Kamniku (19. ali 20. maja, zaradi žaljenja cesarja in tistih, ki ga poslušajo) [5]. V letu 1917 sta bila usmrčena dva obsojenca: ognjičar Schmidt (10. januarja) in neznani (11. junija) [6].

A5-005-012

Vojak pri ležečem truplu ubitega obsojenca (verjetno Janeza Brenceta) na Suhem bajerju pod Golovcem leta 1915. SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A5-005-006.

Dokaj zanesljiv vir o izvrševanju smrtnih sodb na ljubljanskem območju je psihiater Ivan Robida, ki je kot mobiliziran eksekucijski zdravnik in mrliški oglednik, dodeljen vojaškemu sodišču, moral biti prisoten pri večini usmrtitev. V »Spominih na Suhi bajar l. 1915/16 [7]« je napisal nekaj značilnosti teh usmrtitev. Skoraj v vseh primerih so za smrtno obsodbo vedeli že dan pred navidezno sodno razpravo, le v dveh ali treh primerih je prišlo do pomilostitve. Sojenje se je izvajalo v šentpetrski vojašnici, kjer je bil tudi vojaški zapor. Po zakonu naglega sodišča se je morala kazen izvršiti po dveh urah po izreku obsodbe, zato je bila ura usmrtitev običajno določena za tretjo uro popoldne [8]. Izpred šentpetrske vojašnice so obsojence odvedli na Suhi bajer.

A5-005-006

Pred usmrtitvijo Cigana na Suhem bajerju pod Golovcem leta 1915/16. SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A5-005-012.

Izpoved dr. Ivana Robide in njegove zadnje prisotnosti usmrtitvam v primeru Franca Petriča: »Bil je hladen jesenski dan, in zadnji krajec je visoko stal na nebu. Navzlic vsemu prikrivanju pa se je na poti nad platiščem zbralo dokaj civilnega občinstva, ki je prisostvovalo eksekuciji. Petrič je prišel visoko vzravnan, popolnoma miren, in je hladnokrvno obstal in stal osamljen. Slekel si je še svoj površnik, se odkril, položil svoj klobuk nanj, ter poslušal obsodbo, ki mu jo je seveda jako skrajšano, še enkrat čital avditor. Meril je ravnodušno svojo okolico, ljudi na cesti na desni nad seboj, in samo sem pa tja mu je komaj vidno zadrhtavala ena stran lica. Niti sence kake slabotnosti ni bilo opaziti na njem. Ko so počile puške, je bil takoj mrtev.
Petrič je bil obsojen na vešala, toda ker niso imeli krvnika pri rokah, in se jim je menda zdelo potrebno, da čim prej spravijo zadevo v red, so ga pomilostili na smrt z ustrelitvijo. V koliko pa sta Petrič in Rasberger [9] kriva očitanega jima zločina, o tem si še danes nisem na jasnem. V akte nisem imel vpogleda, pozneje jih pa ni bilo najti, dasi so se posamezni interesenti jako trudili, da bi jih dobili v roke [10].«

Petričevo nestrohnjeno truplo z obleko so izkopali 17. decembra 1919 ter ga prepeljali in pokopali na pokopališču pri sv. Križu [11].

Kermavner je že pred leti zapisal, da »še ni videti, da bi mogli arhivi kaj prispevati k rekonstrukciji dela ljubljanskega vojaškega sodišča (ali tudi drugih takšnih sodišč)« in da »v dunajskem vojnem arhivu ni mogel odkriti nobenega sledu o kakšni evidenci katerih koli oseb, nad katerimi je bila izvršena smrtna kazen (usmrčenih oseb) iz časa prve svetovne vojne [12]«.

Jože Suhadolnik
arhivski svetovalec

OPOMBE

[1] Tudi Ivan Cankar je bil zaprt na Ljubljanskem gradu samo zato, ker naj bi dajal izjave v korist Srbije.[2] MMC-jev intervju z zgodovinarko Petro Svoljšak, 9. september 2014. http://www.rtvslo.si/prva-svetovna-vojna/mnozicna-udelezba-v-vojni-prinese-mnozicno-smrt-visok-krvni-davek-slovenskih-dezel/345904.[3] Dušan Kermavner. O številu slovenskih justificirancev v prvi svetovni vojni. Zgodovinski časopis XXIV, 1970, št. 1-2, str. 94. Preko sodišče je vojaško naglo sodišče.[4] SI_ZAL_LJU/0489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fasc. 1711, fol. 575.[5] Kermavner, str. 94; SI_ZAL_LJU/0489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fasc. 1711, fol. 575.[6] SI_ZAL_LJU/0489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fasc. 1711, fol. 575.[7] Ivan Robida. Spomini na Suhi bajar l. 1915/16. Kronika slovenskih mest 2, 1935, št. 2, priloga 1, str. 7-15, priloga 2, str. 17-25. Robida, priloga 2, str. 22.[8] Petriča in Rasbergerja je zaradi vohunjenja (brez evidentnih dokazov) sodilo redno vojaško sodišče. Ljubljanski trgovec, urar in mehanik Rasberger je bil obsojen na 15 let ječe, a je umrl leto pred Petričem.[9] Robida, priloga 2, str. 22.[10]Robida, priloga št. 2, str. 24.[11] Slovenski narod, št. 248, Ljubljana, 20. decembra 1919, str. 3. Tržaška Edinost poroča, da se je ekshumiranje zgodilo leta 1920.[12] Kermavner, str. 94. Janko Pleterski je zapisal, da je v fondu notranjega ministrstva v upravnem arhivu na Dunaju obstaja strogo zaupen dopis ministrstva za državno obrambo -Präs. N. 19201-V, kjer to ministrstvo ob primeru Ivana Brenceta obljublja, da bo poročalo o politično pomembnih obsodbah civilnih oseb pri vojaških sodiščih, tudi če gre za področje armade na bojnem polju, torej za ozemlje neposredno v zaledju fronte, kjer so veljali posebni predpisi. Akt ima številko notranjega ministrstva 24693 z dne 14. decembra 1915. Po tej sledi bi se morda dalo nadaljevati. Glej: Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Ljubljana 1971, str. 275 – v opombah.

Arhivski viri

SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A5-005-001 do A5-005-012.
SI_ZAL_LJU/0489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fasc. 1711, fol. 575.

Časopisni viri

Edinost, št. 3, Trst, 3. januar 1920.
Laibacher Zeitung, št. 125, Ljubljana, 4. junij 1915.
Slovenski narod, št. 248, Ljubljana, 20. december 1919.

Literatura

Robida, Ivan. Spomini na Suhi bajar l. 1915/16. Kronika slovenskih mest 2, 1935, priloga 1, str. 9-15, priloga 2, str. 17-25.
Kermavner, Dušan. O številu slovenskih justificirancev v prvi svetovni vojni. Zgodovinski časopis XXIV, 1970, št. 1-2, str. 93-97.
Pleterski, Janko. Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Ljubljana 1971.
Lah, Ivan. V borbi za Jugoslavijo (2. del). Ljubljana 1929, str. 28.

Elektronski viri

Morišče Suhi bajer pod Golovcem. (www.kamra.si/Default.aspx?module=5&id=1541, pridobljeno: 13.2.2015).
Horvat, Tomaž. Absurdni razlogi za usmrtitve med 1. sv. vojno. Radio Študent, 2004 (http://old.radiostudent.si/article.php?sid=3628, pridobljeno: 13.2.2015).
MMC-jev intervju z zgodovinarko Petro Svoljšak, 9. september 2014 (http://www.rtvslo.si/prva-svetovna-vojna/mnozicna-udelezba-v-vojni-prinese-mnozicno-smrt-visok-krvni-davek-slovenskih-dezel/345904, pridobljeno: 13.2.2015).