Zgodovina arhiva – četrto desetletje : 1928–1938

Gradnja kopališča Ilirija

Plavalni šport je po prvi svetovni vojni doživel velik porast. Edini bazen v Ljubljani je bil na Koleziji, a je bil primeren le za rekreativne namene. Športnikom pa je manjkal pravi plavalni bazen, ki bi s svojo infrastrukturo zagotavljal nemotene in kvalitetne treninge.[1]

Leta 1925 je inženir Stanko Bloudek, ki je bil aktiven v ljubljanskem Športnem klubu Ilirija, predstavil idejo o gradnji modernega bazena olimpijskih dimenzij. Občinski možje zanjo niso našli razumevanja, ker naj se tak objekt gospodarsko ne bi izplačal. Bloudek je vedel, kakšen finančni zalogaj bo že sama gradnja, zato je ponudil, da jo bo financiral sam. To pa oblasti zopet ni ustrezalo, ker se je bala, da nad zasebno lastnino ne bi mogla imeti zadostne kontrole.[2]

Po vztrajnih prizadevanjih Ilirije in nekaterih posameznikov je leta 1928 mestni svet vendarle odobril gradnjo bazena na mestnem zemljišču ob začetku Celovške ceste. Investitorji so bili poleg inženirja Bloudka še dr. Milan Dular, ŠK Ilirija in stavbenik Miroslav Zupan.

Načrt za športno kopališče SK Ilirije, tloris. SI_ZAL_LJU/0282 Športni klub Ilirija, a. e. 47.

Gradnja kopališkega kompleksa je trajala eno leto. Za kopalce so zgradili letni in zimski bazen, 298 kabin, 500 omaric in tople prhe. Za družabno življenje pa še restavracijo, kavarno in brivnico. Vse skupaj je stalo 3.118.000 dinarjev, od tega je Bloudek sam prispeval 2.205.000 dinarjev, torej dobri dve tretjini. Velik letni bazen z globino 4,5 m in površino 900 m2 je imel tudi 10-metrski skakalni stolp. Za enakomerno temperirano vodo, ki je bila čista, bistra in vabljive barve, je skrbela posebna kurilna in filtracijska naprava po načrtih inž. Bloudka.[3]

Na otvoritvi 26. maja 1929 se je zbralo skoraj 2.000 ljudi.[4] Slavnostni govor je imel predsednik ŠK Ilirije dr. Milan Dular. Poudaril je, da »Ljubljana ni mesto bogatih rentnikov in penzionistov, marveč pridnih in močno zaposlenih telesnih in duševnih delavcev. Zato spada kopališče v sredo Ljubljane, da si zamore v poletnih soparnih dneh vsakdo osvežiti potno čelo v čisti vodi pa makar samo za eno uro.«[5] Novo kopališče je krstil ljubljanski župan dr. Dinko Puc. S kozarcem vina je nazdravil članom ŠK Ilirija, nato pa vino zlil v bazen. Trenutek za tem se je v bazen pognalo 24 plavalcev in plavalk ter tako tudi v praksi odprlo delovanje kopališča.[6]

Otvoritev kopališča Ilirija 26. maja 1929. SI_ZAL_LJU/0342 Zbirka fotografij, A5-013-003.

S tem se je odprla zlata doba plavalcev, skakalcev in vaterpolistov ŠK Ilirija. Pod vodstvom odličnih trenerjev so v desetih letih dosegli državno prvenstvo in Petrinovićev pokal, Jadranski pokal ter več zaporednih zmag v nacionalni ligi.[7]

Tako je kopališče doseglo cilj inženirja Bloudka in njegovih tovarišev: po eni strani je dvignilo in populariziralo plavalni šport, po drugi pa kot vzorno javno kopališče prispevalo k rekreaciji in obogatitvi ponudbe tujskega prometa. Prav po zgledu kopališča Ilirija so kmalu začela nastajati podobna po vsej državi.[8]

Opombe

[1] Rozman, Gradnja kopališča športnega kluba Ilirije, Kronika 27 (1989), str. 253.

[2] Prav tam, str. 254–255.

[3] SI_ZAL_LJU/0282, a. e. 40 (govor dr. Milana Dularja ob otvoritvi kopališča, 1929).

[4] Rozman, Gradnja kopališča športnega kluba Ilirije, Kronika 27 (1989), str. 256.

[5] SI_ZAL_LJU/0282, a. e. 40 (govor dr. Milana Dularja ob otvoritvi kopališča, 1929).

[6] Rozman, Gradnja kopališča športnega kluba Ilirije, Kronika 27 (1989), str. 256.

[7] SI_ZAL_LJU/0283, a. e. 1 (Petdesetletni jubilej Plavalnega kluba Ilirija 1919–1969, str. 6).

[8] SI_ZAL_LJU/0282, a. e. 29 (Športni klub Ilirija v 11. olimpijskem letu 1936. Poročilo o delovanju SK »Ilirija« v Ljubljani v letu, ko se je v Garmisch-Partenkirchenu in Berlinu vršila XI. Olimpijada. Za redni občni zbor kluba dne 21. decembra 1936).

Arhivski viri

SI_ZAL_LJU/0282 Športni klub Ilirija, a. e. 29, 40, 47.

SI_ZAL_LJU/0283 Plavalni klub Ilirija, a. e. 1.

SI_ZAL_LJU/0342 Zbirka fotografij, signatura A5-013-003.

Literatura

Rozman, Boris. Gradnja kopališča športnega kluba Ilirije. Kronika 27 (1989), str. 253–258.

mag. Marjana Kos

arhivska svetovalka